Powered by Smartsupp

Psihedeliki in njihov potencial pri zdravljenju duševnih bolezni


Kaj so psihedeliki?

Psihedeliki so psihoaktivne snovi, ki povzročajo spremembe v zavesti, zaznavanju, vplivajo na razpoloženje in raven energije. Ni naključje, da jih uvrščamo med halucinogene - psihedeliki lahko pri ljudeh povzročijo halucinacije, videnje ali slišanje stvari, ki ne obstajajo, ali njihovo izkrivljeno zaznavanje.

Številne psihedelične droge so naravnega izvora - pridobljene iz rastlin in gliv, od katerih se nekatere že tisočletja uporabljajo v tradicionalnih ali verskih obredih. Obstajajo tudi sintetični psihedeliki, izdelani v laboratoriju. Zgodovina sintetičnih psihedelikov se je začela leta 1938, ko je Albert Hoffman v laboratorijih farmacevtske družbe Sandoz sintetiziral snov številka 25 iz skupine derivatov lizergične kisline (LSD-25). 

Največjo priljubljenost so psihedeliki dosegli v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Droge, kot je LSD, so bile del hipijevske subkulture v zahodni Evropi in Združenih državah Amerike. V zadnjih letih se je povečalo zanimanje za potencial psihedeličnih in disociativnih drog za zdravljenje različnih zdravstvenih težav, vključno z odvisnostmi ali duševnimi motnjami. 

Vrste psihedelikov

Obstajajo različne vrste psihedelikov, osnovna delitev je na naravne in sintetične psihedelike. 

Večino psihedeličnih drog lahko uvrstimo v eno od teh treh skupin: 

  • triptamini (DMT, psilocibin)
  • fenetilamini (meskalin)
  • lizergamidi (LSD)

Najbolj znani so nedvomno LSD, meskalin, psilocibin in DMT.

LSD

LSD (dietilamid lizergične kisline) je polsintetična droga, proizvedena iz snovi, ki jo vsebuje sporiš, parazitska gliva, ki napada rž, pšenico in ječmen. Sinteza dietilamida lizergične kisline je precej zahtevna, na svetu je le nekaj dobro opremljenih laboratorijev, ki se ji posvečajo izkušeni kemiki.


 


Meskalin

Meskalin je psihoaktivna snov, ki jo najdemo v nekaterih vrstah kaktusov, kot so kaktus San Pedro, mehiški pejotl in kaktus, znan kot perujska bakla. Izstopajoče vrhove teh kaktusov odrežejo in žvečijo ali iz njih pripravijo čaj. Izvorno gre za naravno drogo, vendar je meskalin mogoče proizvesti tudi sintetično. 

Psilocibin

Psilocibin je psihedelična snov, ki jo najdemo v različnih vrstah gob (z vzdevkom "čarobne gobe"). Spada v skupino triptaminov. Psilocibin je sam po sebi biološko neaktiven, vendar se v telesu hitro pretvori v psilocin, ki ima učinke spreminjanja zavesti. Ti učinki so podobni kot pri LSD, meskalinu in DMT. 

DMT

DMT je snov, ki jo naravno najdemo v številnih rastlinah, med katerimi je verjetno najbolj znana rastlina ayahuasca (Banisteriopsis caapi). Snov je postala priljubljena v šestdesetih letih 20. stoletja, v sedemdesetih letih pa je bila zaradi možnosti zlorabe, potencialno nevarnih učinkov in možne psihične odvisnosti uvrščena med nadzorovane snovi. DMT v majhnih količinah proizvaja tudi človeško (sesalsko) telo, predvsem v epifizi (del mezenhima).

Kako delujejo psihedeliki?

Večina psihedelikov, vključno z LSD, meskalinom, psilocibinom in DMT, vpliva na serotoninski sistem v možganih. Terapevtski učinki teh snovi po dosedanjih raziskavah temeljijo predvsem na njihovem delovanju na serotoninski receptor 5HT2A in v manjši meri na receptorje 5HT1A in 5HT2C. Psihedelike zato imenujemo tudi serotoninergični halucinogeni. 

Serotoninski receptorji 5-HT se nahajajo v centralnem in perifernem živčnem sistemu. Ti receptorji posredujejo pri čustvih in razpoloženju, tesnobi, agresiji, spoznavanju, spolnosti, učenju, spominu, apetitu ter drugih bioloških, nevroloških in nevropsihiatričnih procesih.

Snovi, ki delujejo na receptorje 5HT2A, povečajo tudi sproščanje glutamata in s tem vplivajo na amigdalo, hipokampus in prefrontalni korteks. Te tri možganske strukture imajo ključno vlogo pri obdelavi čustev, učenju in spominu. Modulacija ali aktivacija teh področij lahko vpliva na naše odzivanje na stresne situacije. Povečanje glutamata v teh možganskih območjih spodbuja sintezo nevrotrofičnega dejavnika, ki izvira iz možganov (BDNF), in s tem izboljša nevroplastičnost možganov. BDNF je beljakovina, ki zagotavlja delovanje obstoječih možganskih celic in nastajanje novih. 

Učinki psihedelikov

Intenzivnost in naravo učinkov psihedeličnih drog je težko napovedati in je odvisna od številnih dejavnikov. Med njimi so količina zaužite snovi in njena moč (koncentracija in jakost), okolje, starost, spol, občutljivost, razpoloženje, pričakovanja in miselnost posameznika.

Vemo, da psihedeliki lahko povzročijo:

  • spremembe v čutnem zaznavanju (zlasti vizualnem)
  • spremembe v kognitivnih procesih 
    • introspekcijo
    • samozavedanje
    • mistične izkušnje
    • spremembe v teku časa
  • spremembe razpoloženja 
    • blaženo stanje
    • evforija
    • veselje
    • strah

Ljudje občutijo močna čustva, od močne sreče do strahu, tesnobe in zmedenosti, nekateri vidijo žive barve in oblike ter doživljajo žive spomine. 

Psihedeliki pomenijo tveganje za škodljive učinke na zdravje, kot so glavobol, slabost ali spremembe srčnega ritma. Pojavi se lahko tudi psihedelična izkušnja, imenovana "bad trip", za katero so značilni prehodna tesnoba in psihotični simptomi, zmedenost, disociacija in depersonalizacija. 

Nezakonito proizvedene ali predelane droge so lahko kontaminirane s fentanilom ali drugimi nevarnimi snovmi, ki povzročajo resne zdravstvene težave in v skrajnih primerih tudi smrt.

Pri osebah, ki uživajo droge, so lahko moteni miselni procesi in zaznavanje, kar je pogosto povezano z nenavadnim ali nevarnim vedenjem in poškodbami, do katerih lahko pride pod vplivom psihedelikov.


 


Psihedeliki kot terapevtsko orodje 

V nekaterih kulturah se rastlinski psihedeliki že več sto ali tisoč let uporabljajo za celostno zdravljenje. Zanimanje psihologov in psihiatrov so pritegnili v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat so nekateri menili, da bi lahko "služili kot novo orodje za skrajšanje psihoterapije". Metaanaliza 19 študij psihedelikov za zdravljenje motenj razpoloženja, objavljenih med letoma 1949 in 1973, je pokazala, da je 79 % bolnikov po zdravljenju pokazalo "klinično priznano izboljšanje". 

V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa so bile psihedelične droge prepovedane zaradi političnih pritiskov in tudi zaradi pomislekov o njihovih morebitnih nevarnostih in nenadzorovani uporabi. Pravila, povezana z njihovo proizvodnjo, ravnanjem in uporabo, so bila poostrena, omejeni pa so bili tudi pomembni znanstveni programi.

Od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja so se raziskave začele ponovno izvajati, priljubljenost psihedelikov pa se od takrat nenehno povečuje. 

Pomen psihedelikov in njihova uporaba v terapiji 

Na svetu je vse več ljudi z motnjami razpoloženja in anksioznostjo. Zlasti na Zahodu je uporaba psihedeličnih drog kot terapevtskega orodja deležna vse večjega zanimanja. Običajna psihotična zdravila in antidepresivi zaradi neprijetnih stranskih učinkov niso vedno idealna rešitev. 

Naravne terapevtske alternative, kot so psihedelične droge, bi lahko v prihodnosti predstavljale učinkovito alternativo zdravilom. Zdi se, da bi lahko DMT, LSD in psilocibin pomagali pri:

  • anksioznost
  • motnjah razpoloženja
  • nevrodegenerativnih motnjah
  • težavah, ki jih povzroča uživanje alkohola in tobaka

Psihedeliki imajo zelo majhno tveganje za nastanek odvisnosti (zasvojenosti), majhno verjetnost nevroloških primanjkljajev in nimajo povezanih trajnih fizioloških ali psiholoških težav med uporabo ali po njej. Poleg teh lastnosti imajo psihedeliki v primerjavi z običajno predpisanimi antidepresivi običajno zanemarljive stranske učinke in delujejo hitreje kot običajno predpisani antidepresivi (katerih učinek lahko traja več tednov). Pozitivne, dolgotrajne učinke lahko povzročijo že po enem samem odmerku/terapiji. 

Kako poteka psihedelično "zdravljenje"?

Postopek zdravljenja s psihedeliki se razlikuje od zdravljenja z običajnimi psihiatričnimi zdravili. Medtem ko se običajna zdravila običajno jemljejo brez nadzora, se pri psihedelični terapiji zdravilo daje na terapevtski seansi. Terapevti pacienta na izkušnjo predhodno pripravijo, po njej pa mu pomagajo integrirati znanje, pridobljeno z izkušnjo. Po zaužitju droge pacient nosi senčila za oči in posluša glasbo, da se lažje osredotoči na psihedelično izkušnjo. Terapevt posreduje (prekine terapijo) le, če se pojavijo neželeni učinki, kot sta tesnoba ali dezorientiranost.

Psilocibin v terapiji

Psilocibin je trenutno najbolj preučevana psihedelična droga in številne študije potrjujejo, da je obetaven dodatek k psihoterapiji pri zdravljenju bolečine in vnetja, tesnobe, glavobolov v skupkih in drugih motenj, kot so

  • velika depresivna motnja
  • posttravmatska stresna motnja
  • generalizirana anksiozna motnja
  • obsesivno-kompulzivna motnja
  • huda eksistencialna depresija

V klinični študiji, objavljeni leta 2016, so preučevali učinke psilocibina pri 51 bolnikih, pri katerih je bil diagnosticiran življenjsko nevaren rak, hkrati pa so ti bolniki kazali simptome depresije in/ali anksioznosti. Udeleženci sami, osebje in opazovalci iz skupnosti so ves čas študije ocenjevali razpoloženje, odnos in vedenje. Visoki odmerki psilocibina so povzročili veliko zmanjšanje ocenjenih kazalnikov depresivnega razpoloženja in tesnobe ter povečanje kazalnikov kakovosti življenja, smisla življenja in optimizma ter zmanjšanje tesnobe pred smrtjo. Pri šestmesečnem spremljanju so se te spremembe ohranile in približno 80 % udeležencev je še naprej kazalo klinično pomembno zmanjšanje depresivnega razpoloženja in anksioznosti.

DMT (ayahuasca) in vpliv na depresijo

Triptaminski psihedeliki, kot sta DMT (in s tem 5-MeO-DMT) in psilocibin, so po kemijski strukturi zelo podobni serotoninu. Nekatere študije kažejo, da ima endogeni DMT anksiolitične učinke in lahko z interakcijo z receptorji za aminske sledi povzroči umirjeno in sproščeno duševno stanje.

Antidepresivne in anksiolitične lastnosti DMT so bile opisane v odprti študiji, v kateri so preučevali hospitalizirane bolnike s trenutno depresivno epizodo. V študiji so ocenjevali učinke enkratnega odmerka ayahuasce (halucinogeni napitek iz južnoameriških rastlin, ki vsebuje DMT). Pridobljene meritve so pokazale statistično pomembno zmanjšanje depresivnih ocen po dajanju ayahuasce. Tudi druge nadzorovane študije so potrdile potencial ayahuasce pri zdravljenju depresije, anksioznosti in paničnim epizodam podobnih pojavov ter brezupnosti. Poleg zdravljenja motenj razpoloženja in anksioznosti ima ayahuasca morda tudi potencial za zdravljenje odvisnosti od psihoaktivnih snovi in preprečevanje ponovitve bolezni. 

Nekatere študije, opravljene v preteklosti, pa so nakazovale tudi, da je endogeni DMT "shizotoksin", tj. da bi lahko imel vlogo pri razvoju psihoze in shizofrenije. Vendar to še ni bilo dokončno potrjeno (ali ovrženo). 

Spor o LSD

LSD in njegov vpliv na vedenjske in osebnostne spremembe ter upadanje psihiatričnih simptomov pri različnih boleznih je predmet raziskav že od petdesetih let prejšnjega stoletja. Snov so uporabljali pri zdravljenju anksioznosti, depresije, psihosomatskih bolezni in odvisnosti. Vendar večina študij ni bila izvedena v skladu s sedanjimi standardi, zato je trajalo več desetletij, preden se je zanimanje za uporabo LSD v psihiatriji ponovno obudilo. Dosedanji dokazi kažejo, da LSD dosega najboljše rezultate pri zdravljenju alkoholizma. Za potrditev učinkov in oceno morebitnih tveganj so potrebne nadaljnje raziskave.

LSD ostaja ena najbolj stigmatiziranih in zakonsko omejenih snovi med psihoaktivnimi snovmi. V skladu s Konvencijo ZN je še vedno uvrščen na seznam prepovedanih in najstrožje reguliranih psihotropnih snovi, kar omejuje njegovo uporabo v raziskavah in otežuje njegovo uporabo kot terapevtskega sredstva v medicini. 


 


Zaključek

Psihedelične droge imajo glede na obstoječe raziskave in razpoložljive informacije precejšen potencial za zdravljenje nekaterih duševnih motenj in odvisnosti, vendar to ne pomeni, da so brez tveganja. Da bi jih v celoti vključili v sodobno zdravstveno varstvo, se soočajo z različnimi izzivi in omejitvami. To ne bo šlo brez nadaljnjih raziskav in kliničnih preskušanj, pa tudi brez zakonodajnih sprememb, ki bodo omogočile zakonito in varno terapevtsko uporabo teh snovi. Razviti je treba terapevtske postopke, rešiti etična vprašanja in rešiti možnosti financiranja, da bo terapija na voljo vsem, ki jo potrebujejo in za katere je primerna. Vendar pa je zelo verjetno, da se bo ta oblika zdravljenja vse bolj razširila.

Dokler se to ne bo zgodilo, nam ne preostane drugega, kot da psihološke motnje obravnavamo s klasičnimi pristopi farmakoterapije in psihoterapije. Poiskati je mogoče tudi specializirane klinike, ki pri zdravljenju duševnih bolezni uporabljajo psihedelike. Na Češkem je takšna ustanova Psyon, ki se osredotoča na psihoterapijo s ketaminom.

Če ne zaupate snovem s psihotropnimi učinki, lahko poskusite CBD (kanabidiol), naravni in zakoniti kanabinoid iz rastline konoplje, ki ne vpliva na zavest in zaznavanje. Več študij je že potrdilo, da lahko CBD pomaga uravnavati razpoloženje ter blažiti simptome tesnobe in depresije. Posebej priljubljena so olja in kapljice CBD, kapsule in pene za vape CBD.

 

Viri:

 

 

Fotografija: Shutterstock

„Vse informacije na tem spletnem mestu in tudi informacije, ki so na voljo prek tega spletnega mesta, so namenjene izključno izobraževanju. Nobena od tukaj navedenih informacij ni namenjena nadomestitvi medicinske diagnoze in teh informacij ni mogoče razumeti kot zdravniški nasvet ali priporočeno zdravljenje. To spletišče ne spodbuja, podpira ali zagovarja zakonite ali nezakonite uporabe narkotikov ali psihotropnih snovi ali opravljanja katere koli druge nezakonite dejavnosti. Za dodatne informacije glejte našo izjavo o omejitvi odgovornosti.“